»Pa bi si vendar lase malo popravil,« reče skrbna mati in mu jih začnejo z roko urejevati, »zdaj jih močno nosijo malo na stran, in to je prav lepo.« vendar, v hvalo mu bodi rečeno, da je on kot prvi rodoljub narodne šege po vrednosti spoštoval, se ne pečá za materin opomin, ampak z nejevoljnimi besedami: »Lepo vas prosim, pustite me no!« poravna lasé, ki so jih mati na stran zavili, zopet po čelu do oči. Oče medtem mirno stojé in zadovoljno gledajo svojega edinorojenca.