še enkrat prebrska oblice po peharju, da bi se prepričal, ali se ni morebiti kak krompir med njimi skril. K sreči ni bil nobeden tako nesrečen, ker grozno bi se bil nad njim maščeval; jaz mislim, v svoji jezi bi ga bil kar pojedel. Mati tedaj pospravijo raz mizo, oče pa prižgejo pipo, z belimi koščicami kovano in s ponosnim turnčkom pokrito, potegnejo dva siva iz nje, si odkašljajo in spregovoré: », jaz moram nocoj o važni reči s tabo govoriti.«