Plašen skoči pokonci, pa materin glas tudi še čuje, ko je zbujen. Dan je že napočil, kličejo ga, vstati je treba.
III Ko bi Tilkovi materi ne bila preveč po glavi hodila prihodnja ženitev in njeni nasledki, gotovo bi bili z začudenjem zapazili, da danes njih sin, morebiti v dvajsetih letih prvikrat, v vežo stopivši, ne popraša: »Mati, kaj pa bomo za kosilo?« ampak da gre naravnost v hišo, v dve gubi sključen, kakor bi ves predpust ne bilo še nobenkrat tako mrzlo kot ravno danes.