Sam pred sabo se sramuje dosedanjih misli in ko bi vedel, da so komu znane, bi se svoje žive dni ga ogibal. Narava se je že jezila, da je njena pravica nocoj tako rekoč ob veljavo prišla; kolikorkrat je poskusila ga k spanju pripraviti, tolikokrat se on zopet kot prestrašen strese in zave; nazadnje vendar enakomerno Tilkovo dihanje naznanjuje, kdo da je zmagal. Ravno se mu sanjá, da je nogo uprl v mizo, obloženo z jedmi, okoli katere je sedelo mnogo njemu popolnoma neznanih ljudi.