Toliko za gotovo sklene, da dobro jutro bo voščil, ko v hišo stopi, vendar kaj dalje govoriti, to ni tako lahko! Kaj dalje govoriti, to ga tako stiska, kako bi že stal pred in bi ne vedel, kaj ziniti; kar mrzel pot se mu prikrade na čelo. Kar začeti: »Jaz sem prišel, da bi vas vprašal ‒ « to se mu zdi nekoliko pregloboko zaorati; »oče so me poslali, da bi ‒ «, pa zopet kakor osramočen obrvi stisne, ker tudi to je brez ovinkov; »jaz sem zdaj v najboljših letih in pri pameti ‒ «, vendar zdi se mu, da ga začudivši ne gleda in tudi ta nagovor zavrže.