Oči precej široko odprte nobene reči ne uberejo, ampak nestalno plava jo, glava pa se maje, kakor bi se bala, da bi se je kaka neljuba misel ne polastila. Iz ust se zasliši glas, ki je v vseh do sedaj znanih jezikih to, kar naši slovničarji medmet imenujejo, katerega glasa vendar nobeden njih še ni zapisal, ker ne a ne e ga popolnoma ne zaznamujeta. Dalj časa tako sedi, nazadnje vendar, kakor bi ga hitro napadla jeza, potegne svoj zvesti čez glavo in se zavali po postelji, da deske pod njim zaškripljejo.