strese tobak, kar ga je bilo še v žepu, po travi, pogleda še enkrat materini dvajsetici, ju dene potem vsako v en žep in koraka proti P‒. Včasih se ukrade roka iz žepa, kjer je dvajsetico stiskala, in poteguje kvišku hlače, ki vendar svojeglavo kmalu niže zlezejo. Kolikor bolj se približuje, toliko tesneje mu je pri srcu in dasiravno si takrat, kadar si je svest, da ga nihče ne čuje, poskuša z žvižganjem ali celo s petjem srčnost dajati, se vendar na njegovem globokem dihanju pozna, da ta pripomoček ni tako gotov zoper boječnost kakor orehove lupine zoper nahod.