Vse gre po sreči, si misli, ko se okoli sebe ozira in nikjer nikogar ne zagleda; vendar ker je le mogoče, da bi na koga naletel, ruto, ki mu je še vedno iz žepa mahala, popravi, to je skrije jo vso v žep, ker sama misel, da bi jo kdo utegnil videti, mu že kri v lice sili. Kolikor bolj vas za sabo pušča, toliko lažje diha in kmalu spet srčno stopa in ne pazi več, da bi na kakšen kamen ne stopil, z eno besedo, ne straši se več pred glasom lastnega koraka. Zdaj šele začne čutiti svojo veljavo; prvikrat čuti, da ima pravico početi, kar drugi ljudje; saj se gre tudi ženit, kakor imajo drugi navado.