Ko bleda svetloba luči pade na obraz ranjenega, nehoté izustim: Gregorčev! Prvi občutek, ki me preleze, je bil strah, da bom občutil očetovo jezo, ker sem zoper njih voljo odprl; vendar zmotil sem se. Morebiti jih je to pomirilo, da je bil ravno on ranjen, kateremu so, če so sicer komu, kaj takega najbolj privoščili.