to videti, se zasuče na peti in z zamolklim »lahko noč« hitro odide, preden mu morem jaz, ki začuden za njim pogledam, kaj odgovoriti. Zdaj mi je bilo pač jasno, kaj da je vzrokovalo očetovo togoto, in ko stopim počasi v vežo, zaluskne ravno sestra, vsa objokana, vrata za seboj in smukne v izbico, ki je k hiši tako prizidana stala, da sta končni okni gledali na nasprotni strani po vasi. Mati so na ognjišče naslonjeni žalostno stali; pomignejo mi in mi s tihim glasom rekó: »Nikar ne hodi v hišo, oče so močno jezni.«