Čez eno najlepših, ki je ravno nad mano blisketala, pa se prikrade temno siva megla ter se ne gane z mesta, kakor da bi se bili tudi vetrovi že vsi domov podali. Pod milim nebom človeka obhajajo tako čudne misli, ko pregleduje te jasne luči, ki z vednomilim svitom na nas gledajo; ne more se ubraniti, da bi jih ne deval v zvezo z lastnimi čuti. Take čudne, neomejene misli mi blodijo po glavi, ko me prijazen ogovor prebudi iz neumnih sanj in se mlinarjev sin,, usede na travo k meni na stran.