Glas začudenja uide in. kakor nezadovoljen pomaje z glavo in spregovori: »Morivec vašega ... « »Našega očeta!« zavpije moja sestra, zakrije obraz z obema rokama in se obrne od postelje. »Odpuščanje, preden grem pred sodbo!« grgotá umirajoči in molí znova roko nam nasproti.
»Naj ti sodnik tako gotovo odpusti kakor jaz,« rečem jaz z nepopisljivim občutkom in primem velo roko, v katero tudi sestra, levico na očeh, svojo desnico položi.