Mrzel pot mi je stal po čelu, ko stopim po storjeni spovedi v vežo, da bi po želji umirajočega poklical sestro in njenega moža v hišo. Kakor bi bile poslednje moči stopile v zrušene ude, pomoli v sobo stopivšima suho desnico in z razumljivim glasom reče: », odpuščanje,, sprava! Jaz sem« ‒ pa beseda mu ostane v grlu in meni pokima, kakor bi me prosil, da naj izgovorim njegovo misel.