Kar se je tu med človekom in božjim namestnikom godilo, tega nihče več ne ve; kar so tudi ljudje zvedeli, to naj ti ob kratkem povem. Mrzel pot mi je stal po čelu, ko stopim po storjeni spovedi v vežo, da bi po želji umirajočega poklical sestro in njenega moža v hišo. Kakor bi bile poslednje moči stopile v zrušene ude, pomoli v sobo stopivšima suho desnico in z razumljivim glasom reče: », odpuščanje,, sprava!