Medtem ko moja sestra postilja na bližnji klopi, njen sin pa kakor boječ v sredi hiše s palico v rokah stoji, mi pomiga bolnik z glavo in s komaj razumljivim glasom reče: »Naj se ne trudi zame, dosti ‒ da me pusté umreti v ‒,« pa votel kašelj mu pretrga besedo. »Gospod,« nadaljuje, ko se odhrope, »spoved!« Meni se je zdelo, da dolgo odlašanje z zadnjo spravo bi res ne bilo pametno, ker vsaka beseda, ki se je votla in tiha iz globokih prs prisilila, me je nasprotnega prepričala.