Roki, ki jih je bila sama kost in koža, sta mu, ko ga na klop k peči posadim, brez moči na stegnih ležali: le prsti so migali, kakor bi hoteli obleko prijeti, pa bi dosti moči ne imeli. Vsa podoba je kazala, da ga ni naenkrat kaka težava obšla, ampak da že dolgo bolezen na njegovem življenju gloda. Medtem ko moja sestra postilja na bližnji klopi, njen sin pa kakor boječ v sredi hiše s palico v rokah stoji, mi pomiga bolnik z glavo in s komaj razumljivim glasom reče: »Naj se ne trudi zame, dosti ‒ da me pusté umreti v ‒,« pa votel kašelj mu pretrga besedo.