Dozdevalo se mi je, da jeza tvojega očeta moje roke na pomoč čaka. Tako sem te zapustil, sem hitel domov in neki notranji glas me je opominjal se spet podati; vendar izgovor pred samim seboj se mi je zdel, ko se spomnim, da sem dopoldne slamo iz postelje postlal in da bi si torej še postiljati ali pa drugod ležišča iskati moral. Zavijem se v in stopam počasi po klancu proti vasi.