V to misel utopljen sem iskal o mraku tvoje druščine, ki bi me bila znabiti ozdravila, ko bi me ne bil dogodek v vaši hiši znova nesrečnemu sklepu izdal. Dozdevalo se mi je, da jeza tvojega očeta moje roke na pomoč čaka. Tako sem te zapustil, sem hitel domov in neki notranji glas me je opominjal se spet podati; vendar izgovor pred samim seboj se mi je zdel, ko se spomnim, da sem dopoldne slamo iz postelje postlal in da bi si torej še postiljati ali pa drugod ležišča iskati moral.