Bil je po dolgih potih in prošnjah očetovih, ki že prileten ni mogel edinega sina pogreševati, za zmeraj vojaščine rešen in je bil na veseli poti do domačega praga. Se ve, da se pogovor kmalu obrne na tisti večer, ko je doprinesel dejanje, ki je imelo zanj tako žalosten nasledek; ne morem se zdržati, da bi ga ne vprašal, kaj ga je nagnalo k takemu početju. Pomolči nekoliko, potem pa odgovori: »Večkrat sem že o tem premišljeval in sam pred sabo sem se sramoval, si obstati pravi vzrok.