nova beseda iz Slovenije

Simon Jenko: Spomini, poved v sobesedilu:

Tukaj preneha moj pripovedovalec; dve debeli solzi se mu prikažeta v očeh in se udereta po žalostnem licu. Dalj časa molči, glavo na desnico oprto in predse strmi, potem pa nadaljuje z vidnim ginjenjem: ‒Ne bom ti naše žalosti popisoval. Kdor je očeta zgubil doma na postelji, ta ve, kaj je taka zguba; vendar on je prejel njegov blagoslov, zadnji pogled umirajočih oči je bil nanj uprt, zadnje njiju besede so se še v molitvi sklenile in z lastno roko mu je zatisnil ugasnjene oči; ali zdravim in veselim se ločiti in misliti, da bo to le za nekatere ure, pa je za celo življenje, in najti truplo najdražjega, kar ima človek na zemlji, v takem stanu, ‒ to je več, kot bi najhudobnejša duša sovražniku voščiti mogla.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA