Vsak ima na jeziku besedo, da se mu čudno zdi, da očeta proti navadi tako pozno še vedno ni domov, pa nobeden ne govori, bojéč se, da bi drugih v strah ne pripravil. Ko tako molčé sedimo krog mize, se zasliši voz ropotati proti hiši in z besedo: »No, zdaj so tukaj!« vsi lažje začnemo dihati. Jaz skočim izza mize in hitim venkaj, vendar kako se zavzamem, ko več tujih ljudi zapazim okoli voza!