Večerja, katero smo nekaj časa še odlašali, ker smo vsak čas očeta domov pričakovali, se je ohladila; usedemo se torej k mizi, vendar nikomur se ne ljubi jesti. Vsak ima na jeziku besedo, da se mu čudno zdi, da očeta proti navadi tako pozno še vedno ni domov, pa nobeden ne govori, bojéč se, da bi drugih v strah ne pripravil. Ko tako molčé sedimo krog mize, se zasliši voz ropotati proti hiši in z besedo: »No, zdaj so tukaj!« vsi lažje začnemo dihati.