Življenje v domači hiši je bilo tako nekakšno tesno postalo; s sestro, ki je zopet domov prišla, oče cel dan kar besedice niso spregovorili; mati pa, če sva bila sama, so večidel jokali in tožili. ni bilo nazaj, iz Kranja naravnost v Ljubljano so ga peljali, potrjen je bil, in še tisti teden je marširal proti Nemškemu Gradcu. Za Blažeta smrtne nevarnosti ni bilo, zdravnik je trdil, da bo v nekaterih tednih popolnoma okreval; sestra moja je vendar vedno objokane oči nosila.