Treslo me je, če sem se ozrl na ležečega, ki je, oči zaprte, roke na prsih sklenjene, tako enakomerno dihal, kakor bi spal in se je le včasih zganil, kakor da bi ga bolečine stresle ter če sem pomislil, kdo bi utegnil biti, ki mu je rano zavdal. Na prvi pogled namreč sem se prestrašil, ko med pričujočimi fanti mlinarjevega nisem zapazil; in nisem mogel se ubraniti, da bi ga ne dolžil. Pri tem me je še težilo, da sem bil jaz, čeravno ponevedoma, nekoliko nesreče kriv, ker ravno smeh, katerega sem bil jaz vzrok, se mi je zmeraj dozdevalo, da je ranivca k taki hitri jezi zapeljal.