»S kako zvijačo ga boste pa sedaj prijeli,« vpraša krčmar, »ker luna, na katero ste še lani vse upanje stavili, nič ne pomaga?« »Luna, tega sem prepričan, vse to vlada; samo toliko sem sprevidel, da gospodje to sami dobro vedó in da jih vselej zapro, kadar bi imele tiste priti, ki jih je luna povedala.«
Krojač je jel učitelja bolj pazljivo poslušati in bodisi iz radovednosti, bodisi da je na skrivnem tudi včasih svojo srečo poskušal in da je hotel izvedeti pripomoček, kako bi jo enkrat zasačil, se ne more vzdržati vprašanja: »In kako pa vam jih pove luna, vendar kar ne izgovori in zapiše jih ne?«