Ko zgine učitelj za, zmaje krojač z glavó; in kakor bi gorelo za njim, hiti proti domu, ker mudi se mu še enkrat pogledati, ali se je res v računu zmotil ali ne. Da ni pozabil sosedom povedati nesreče učiteljevega klobuka, je samo na sebi jasno. Kako je Jeprčanom dopadla in kako si je ljudstvo sploh učitelja v smešno osebo prikrojilo, sem se sam pred dvema letoma prepričal, ko sem na Jeprci prenočil.