sam, ki je pri učiteljevem prvem kriku obstal, gleda z začudenjem za ubogim učiteljem, ki teče na vso moč za klobukom pa ga v deročem Savinem teku uloviti ne more. Ko zgine učitelj za, zmaje krojač z glavó; in kakor bi gorelo za njim, hiti proti domu, ker mudi se mu še enkrat pogledati, ali se je res v računu zmotil ali ne. Da ni pozabil sosedom povedati nesreče učiteljevega klobuka, je samo na sebi jasno.