Ljudje, ki so videli, kako učitelj tarna po klobuku kakor človek, ki mu je ogenj spremenil vse premoženje v prah in pepel, pač niso vedeli, kaj je on s klobukom vred izgubil. Marsikdo, ki je ravno čez most šel, se ni mogel zdržati smeha, ko je videl učitelja, kolikor so mu noge pripustile, teči z mosta na prod, ki se širi na desno stran reke, in po produ naprej, obrnjenega zmeraj proti vodi, roke naprej stegaje, kakor bi hotel zagrabiti klobuk. Njegovo neusmiljeno vpitje privabi na most množico ljudi, ko pa zvedó, da mož za klobukom teče, si nihče ne šteje v dolžnost, da bi mu ga pomagal loviti, ampak smejé se razidejo.