»Bog daj, da bi ne bilo zastonj,« vzdihne, ko skozi okno za njim pogleda, »res zadnji čas bi bil zanj in zame, ki sem bila tako neumna, da mu grem ves svoj denar razposodit.«
Sonce je bilo že nekoliko časa izza gore; vreme pa se je vleklo in po vsej pravici se je dalo pričakovati, da bo kmalu jelo naškrapljati. Komaj ima učitelj vas za hrbtom, brž zgane bankovec, ki ga je še ves čas v roki v žepu držal in ga spravi za podleko v klobuku, kjer je sploh navadno nosil papirnati denar, kadar je kam hodil.