»Ne boj se, zdaj jih tako za gotovo vem, kakor bi bile že vzdignjene. V kratkem,, ti bom vse plačal, kar imaš vkup, in še sto goldinarjev čez, morebiti še več; samo za danes mi moraš še posoditi en goldinar, če ne ‒ ne morem v Kranj in rajši bi suknjo prodal, kakor pa zamudil današnje stave.« »Za božjo voljo,« tarna, »saj ga nimam krajcarja več; kar sem imela, sem vam zdajala, in ajdova bera je daleč.