Ko zasliši gospoda Šimna trkati na vrata, jih nehoté, dasiravno so bila zaklenjena, še tišči z obema rokama. Kamen se mu odvali od srca, ko oddrdra Šimnov voz za vasjo. Zdaj odpre miznico in poišče devetdeset papirčkov, zapiše številke nanje in jih vsakega posebej zavije; medtem pa sam zase mrmra, kar bi živa duša ne bila mogla razumeti; le toliko se je videlo na obrazu, da mu mora neka misel dopadati, ker so se mu večkrat usta razširila v zadovoljen posmeh.