»Da bodo prihodnji gospod kam imeli,« učitelj, »sem jaz mislil ‒ smo mi mislili, da bi bilo dobro ‒ pa sem jaz zdaj bukve tu-kaj-le-« »Vagal!« se zasmeja duhovni, ko zapazi vago, ki jo je prve trenutke prezrl, in smeh, ki ga je že popred lomil, ga tako požuga, da se z obema rokama za strani prijema. Možje gospodu pridno pomagajo smejati se; ne vem, ali se jim je tudi smešno zdelo, knjige vagati, ali so le hoteli gospoda posnemati. Učitelj bi se bil v zemljo pogreznil, tako ga je stresalo.