»Šestinpetdeset bukev in za dobre štiri pedi časnikov,« ponavlja sam pri sebi, ko stopi pod streho in tu zagleda velik zaboj, poln z nametan, in sem ter tja še kakšne na pol strgane na tleh. »Za božjo voljo, saj pravim,« se začudi učitelj, ko vidi toliko bukev, »rajnki so bili učen gospod; koliko bukev so se učili v svojem življenju! To ne gre, da bi se štele,« si misli in se praska za ušesi, »nekatere so tako velike kakor mašne, nekatere pa ne dosti večje ko pratika.