Zdi se mi s smrtjo človeka, kakor bi žlico vode zajel iz jezera: voda se malo zgane, prazni kraj se zalije v hipu in vse je, kakor je bilo. Morebiti nihče v fari ni imel toliko vzroka, da bi se spominjal rajnega fajmoštra, kakor učitelj. Še na misel mu ni poprej nikoli prišlo, da bi se mu bilo na stare dni treba bati za svoj kruh, in prestrašil se je, ko mu je zdaj prvikrat prišla ta misel.