Taka je, taka; človek stavi samega sebe v sredo življenja, njemu se vse okoli njega vrti; komaj se zagrne mesto, ki ga je zapustil, se le semtertja še spominja nanj kaka živa duša. Zdi se mi s smrtjo človeka, kakor bi žlico vode zajel iz jezera: voda se malo zgane, prazni kraj se zalije v hipu in vse je, kakor je bilo. Morebiti nihče v fari ni imel toliko vzroka, da bi se spominjal rajnega fajmoštra, kakor učitelj.