Med tem pogovorom obesi učitelj svoj klobuk na kljuko poleg ure in se usede k manjši mizi, peči nasproti. Tega kraja morebiti še nobenkrat ni premenil z drugim, kar je Cvirnarjev navaden gost, to je celih trideset let. Učitelj pri zadnjih krčmarjevih besedah glavo podpre, lice še bolj nagrbanči, počasi z glavo pokima in reče: »Res je, naj reče kdo, kar hoče, velika zguba nas je zadela; takega gospoda ne bomo nikoli več imeli, kakor so bili rajnki gospod fajmošter, Bog jim daj večni pokoj!