nova beseda
iz Slovenije
Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler, poved v sobesedilu:
Zdi se tudi, da se noč nikamor ne pomika, da sploh nima časa v svoji temi, nočna svetloba z barvo lune, ki prihaja skozi malo odprtino, je nenehno enaka in ona sedi sključena in diha. Potem pa, kot daje dosti ali kot daje prišel čas ali kot da se na tej točki nekaj godi, kar pomeni ločnico med čakanjem in točko, zravna telo, še celo zelo zravna, in potem počasi zasuče pogled na desno, kjer je mala odprtina. Njeni zrkli, nad katerima so trepalnice in obrvi pomaknjene zelo navzgor, dobita lesk, še celo malo bolj, kot sta ga imeli poprej, potopljeni sta v vlažno‐gorečo‐napeto svetlobo lesketanja, ki je neomajno, vsiljivo in nezadržno, čeprav ne zreta ostro in jasno, da bi bili roženici odločno ločeni od beločnic, ampak se skoraj prelivajo in imajo potem skupaj ta temni potopljeni lesk.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani