Nekega dne je pobral zlatnino in srebrnino in jo popihal s koščeno balerino proti sončni Italiji, kjer bi mu vsaj ne bilo treba brati brezkončnih spačjih novel brezobzirne soproge pisateljice. Vendar pa gospa Cimbelina ni bila tako huda, kakor se je delala! Celo plemenitega srca ji ne boste odrekali, ako vam povem, da je vse svoje junake in junakinje skrbno pomožila in poženila večinoma že v dvajsetem poglavju, v petindvajsetem pa ‒ prav gotovo!