»Blagoslovljen, kdor prihaja!« jih je pozdravil Šmul in dejal desnico pod bakreno svetilko, da je ne bi ugasil močni prepih. Ko pa jih je pogledal natančneje v veži, so se mu od smrtnega strahu ježili lasje: toliko da mu ni padla svetilnica iz močno trepetajoče roke. Z izbuljenimi očmi je strmel vanje, poklekal z drgetajočimi koleni, se naslonil ob zid in dvignil desnico visoko predse, da se je videla grda luknja na komolcu njegovega oguljenega kaftana.