Po Ljubljanskem polju so begali splašeni, openjeni konji s praznimi sedli križem naokoli. Nekateri so bili ranjeni in so prišepali sami v novi tabor; druge so polovili konjeniki, ki se niso udeležili navala. Sapa, nebeška hišna, je pometala bele oblake, ki so jadrali izza Polhograjskih Dolomitov in delali dolge potujoče sence po širnih poljanah.