Zbogom,! ‒ Bridko se je nasmehnil, ko se je lepa utvara razblinila v strašni strašni prazni nič.
DVAINDVAJSETO POGLAVJE Sonce je bilo komaj za dve pedi nad Polhograjskimi Dolomiti, ko sta prijezdila paša in Uzeir z veliko tolpo konjenikov in še večjim krdelom ujetih.