Kakor lična igrača se je od modrine odbijal ljubljanski Grad s svojimi sivimi zidinami, temnim drevjem in svetlo zelenimi travniki med plešavim Golovcem in širokoplečim temno modrim Krimom v ozadju. »Ah, da bi bil to grad mojih sanj, grad mojih staršev!« je vzdihnil natihoma. Kadarkoli je jahal v tej smeri, vselej mu je vzletela mlada duša iz žalostne, tesnobne stvarnosti v mikavni lepši svet svobodne domišljije in zasanjala o njega skrivnostih.