»Vojska bo, vojska!« je zakričal pri sosednji mizi star, sključen ižanski kmet s tako radostnim obrazom, kakor bi oznanjal najprijetnejšo novico. Okrepčal se je bil z mnogo bolj kakor je bilo treba in kakor je menda sprva nameraval. Nekateri so se jezili, drugi so se mu pa le smejali.