Pa tudi v krčmi se je držal gospod Pogladin strahovito resno in važno, kakor bi slonela res vsa blaginja in vse gorje Ljubljane na njegovih suhih ramah. Nasmehnil se slavni dedec ni nikdar; venomer je mežikal, kakor bi se mu bleščalo spričo njegove čudovite duhovitosti. Z vsem spoštovanjem ga je gledal ostrogar, sila vesel, da sedi zraven takega imenitnika.