Vobče pa je pobegnil iz mestne hiše, kadar je le količkaj utegnil; seje v gostilni je ljubil bolj ko seje na dolgočasnem rotovžu. Pa tudi v krčmi se je držal gospod Pogladin strahovito resno in važno, kakor bi slonela res vsa blaginja in vse gorje Ljubljane na njegovih suhih ramah. Nasmehnil se slavni dedec ni nikdar; venomer je mežikal, kakor bi se mu bleščalo spričo njegove čudovite duhovitosti.