Premodro je gledal Pogladin izpod svojega lepega višnjevo svilenega bareta. Trudil se je očitno, da bi se držal kar najbolj resno in visokostno, saj je bilo to po njegovem mnenju neogibno potrebno v varstvo njegovega visokega dostojanstva. Mestni pisar, član mestnega sveta, pa tudi ni bil kar si bodi.