Meščanu stražniku se je okrogli obraz še vedno nejevoljno mrdal kljub lepemu nagovoru.
»Nikar me no ne glejte tako presneto pisano, prijatelj!« je nadaljeval veseli vitez in se mirno zlagal: »Komaj sem zvedel, da sili divji v deželo, pa sem prihitel v mesto, da kot pošten vitez pomagam Ljubljančanom zoper nevarnega, zarobljenega sovražnika!« »Potlej ste pač vrana!« je godrnjal meščan.