PETNAJSTO POGLAVJE Hladnega majskega jutra leta 1472 je stal na lesenem mostovžu ljubljanskega Starega gradu ali meščanske bastije nad Svetega ulico štiridesetleten mož preširokih ram in prekratkih nog, veseli, hrabri vitez Doljanski. Tukaj, na južnovzhodnem delu grajskega hriba, nasproti velike grajske trdnjave, so ljubljanski meščanje zgradili majhno trdnjavo na razvalinah rimskega zidovja. Na utrdbe so postavili mestno zastavo, topove in svoje stražnike, ki naj bi naznanili ogenj in sovražnika.