Od vseh koncev in krajev so vreli radovedni Maglajani skupaj; zlasti otroci, mohamedanski in krščanski, so se gnetli za cigani in plaho občudovali zdaj strašnega medveda, zdaj njegovega malega vodnika. Obenem pa se je zbralo okoli ciganske družbe tudi mnogo glasnih psov, ki so izzivalno lajali na ciganska ščeneta in na medveda. »Pleši, pleši, medvede!« je klical s pojočim glasom in venomer gledal zverini v oči.