Če je mežal, se mu je včasih dozdevalo, da vidi lepo oblečeno mlado gospo, sinjeoko, zlatolaso, tako dobro, tako prijazno; zdelo se mu je, da vidi ljudi, ki mu strežejo; zdelo se mu je, da vidi velik vrt, velik grad ‒ ali vse to se mu je kazalo kakor nejasne tenje za motno meglenim zagrinjalom. Zaman se je trudil, da bi obudil te podobe v svojem spominu tako natančno, tako živo, kakor jih je občudoval včasih v sanjah.